Omarice

Ester! Spomnil se je tega dekleta. Najprej ga je nahrulila, potem ji je prisrasel k srcu da se ni celo zaljubila vanj, potem pa jo je razočaral da je jokala. Ni rad prizadel ljudi ali akkorkoli se je že to reklo. Ampak enostavno si včasih ni mogel pomagati."Annabele poznam. Roko mi je poskušala odsekati." je rekel v smehu. In še bolj se je zasmejal ko ga je spet spomnil na cvileče moške."Ja prepričan sem." je ogovoril."Prepričan sem da sem jo videl, slišal in čutil." je zatrdil. Nekaj časa jo je osvajal da sta s eoljubljala, druga pa ni hotela."Potem je izginila. Kaj pa vem kaj se je zgodilo z njo a našel sem novo. Še en angel je. Govoril sem z njo. Ta je druga. A ni ravno najbolj prijazna." je še dodal. Res pa je da jo ej hotel sprva zaradi refleksa zadaviti. Hitro je pregnal misli an to in pokimal."Nikoli." je rekel potem pa se zavedal da je razmišljav na glas a z tem se mu pač ni dalo ubadati."Nisem se zaljubil. Rekel sem da bi se lahko."

"Ojej. Dokler se mi ne bo približala s srebrom, je vse vredu," je rekel ter se zasmejal. Srebro je neverjetno slabo vplivalo na džine, pravzaprav je bila to edina zemeljska stvar ki jih je lahko ubila. A seveda čarovniki tega niso vedeli, preprosto neumni so bili. Nekako mu je uspelo zavzdihniti med smehom. Temu smehu pa se je pridružilo tudi začudenje ob naslednjem Bryanovem stavku. In kako mi je uspelo čutiti toliko čustev naenkrat? Prekleto, nimam pojma, je mislil sam zase ter pogledal sogovornika. "Upam samo, da je nisi preveč čutil. Angel ima oblast nad tistim, ki ga poljubi. Mislim, ne popolne, a lahko ga ubije. No ja, vseeno dvomim da si v nevarnosti." Zasmejal se je, da bi podkrepil svoje besede. Angeli so bili nedolžna bitja in niso si radi mazali rok s tujo krvjo. Zavil je z očmi ter pogledal Bryna v oči, razigrano. "Ne boj se priznati. Jaz bi z veseljem spet čutil tisto... čustvo. Ljubezen. A preprosto ne pride."

"Resno? Srebro. Nisem še poskusil." je tiho rekel. Obrnil se je proti omaricam in se z roko dotaknil ključavnice ki se je počasi stalila in vrata so se odprla."Tukajle je srebro." je zamomljau in ven potegnil ženski velikanski obesek. "Kako lahko ženske to sploh nosijo. Tako odbijajoče je." je zamrmljau potem pa ta obesek stisnil in ga z pomočjo neke čudne magije od neke čarovnice izoblikoval v nekaj podobnega količku. Sogovornika ni niti ošinil z pogledom saj ga je zanimalo ali lahko zaradi tegale umre. Količek si je zabodel v roko in skoraj zatuliu ter ga v sekundi izvlekel. Izrekel je vse kletvice ki jih je poznal. V vseh ejzikih."Tegale pa nisem vedel." je tiho rekel in pogledal roko ki se je že zacelila. Srebro je vrgel nazaj v omarico to pa zapru za sabo in se nalonil nanjo."Ah ne. Hotel sem sex pa ni pustila. In to ej bilo vse." je brezbrižno odgovoril. Takrat je misliu samo na to a kaj ko z toliko leti postaneš pametnejši inznaš misliti še na kaj drugega."Ja to pa vem. Miroljubni so. Magijo lahko tako ali tako uporabljajo samo v dobre namene." je ponovil od prej. Z tem se je tolažil čeprav je vedel da ni v nevernosti še posebaj ker je izginila. Vrnil je đžinu pogled."Nazadnje sem jo čutil preden sem ugotovil tole moč. Bila je ena od vaških deklet. Ko sem prvvemu izsesal moč nisem čutil nič več." je tiho rekel. Po toliko in toliko letih se je še vedno spomnil oblutka ljbezni.

((đizs Mike kdo ti je dovolu da spreminjaš lastnosti mojemu liku? hmf -.- ))

"Se strinjam. Še posebej zaradi teha presnetega hladu... ti ga najbrž ne čutiš, a ta predmet ima izjemno mogočno avro," je rekel in ga opazoval, ko je iz omarice potegnil srebrn obesek. "Ne vem, če je tole pametno..." je začel s svojo pridigo, a bilo je prepozno. Res super, da grež rezat samega sebe. Tole je pa bolelo, je pomislil ter zaskrbljeno pogledal kričočega prijatelja. A že v naslednjem trenutku se je smejal, Bryna je imel čudovit besedni zaklad. "Pohvalno, zelo! Veš koliko let že nisem slišal teh kletvic? Spomini ob njih so enkratni..." Kletvice, ki so jih ponavadi vpile njegove žrtve... ni bil rarist. Katerakoli vera ali rasa, samo da je bil čarovnik užiten. "Ja, angeli se ti nikoli ne bodo pustili. Vredno je tvegati le, če jo ljubiš in si pripravljen čakati. Jaz ne maram čakanja, zate ne vem. Sklepam da boš šel naprej ne. Ko sem že rekel: lahko te ubije, če si jo poljubil. Najbrž se ne bi smel umešatavi, oprosti," je rekel ter ga skesano pogledal, a še vedno z nasmehom na obrazu. A zresnil se je, ko mu je povedal o njegovem ljubezenskem stanju. "To pa ni preveč dobro. Mislim da sem o tem že nekje slišal... Mislim da potrebuješ nekoga, ki bite ljubil. Ni vredno tvegati... in mogoče bi lahko poskusil z Ester. Spet se vtikam v tvoje zavede, oprosti. Ne bom več."

((oprosti, ne bom več. i promisse ))

"Tako ali tako se bo zacelilo." je odgovoril in skomignil z rameni."Si misliš da bi čarovniki si tole pogruntali? No če si teh tisoč let niso, potem si tudi zdaj en bodo. Če pa že me morajo prej ujeti." je rekel rahlo navihano in veselo. Ko bodo oni nareili en korak se bo on sončil na Havajih."O to pa vem." se je rekel vs mehu. Med obrokom je bilo sicer nevljudno govoriti a ni jih govoril on pač pa čarovniki. "Noup niso zame. Sem zeloo nepotrpežljiv. Ampak v teh letih se nučiš nekako biti a za angela vseeno ne bi bil pripravljen tvegati." je dokončal in malo pomisliu potem pa se je tudi pri sebi trdno odločil da ne bi čakal tako dolgo. Malo postrani ga ej pogledal. Že dolgo se mu ni nikoli tako opravičeval in ravno zaradi tega ga je nekako spoštoval. Čarovniki so mislili da so vsemogoični in da se lahko z njim obanašajo kakorkoli hočejo. No oni so plačali."Že uredu. Ni se ti treba opravičevati." je odgovoril potem pa spet skomigil z rameni."Ah ne. Ne vrjamem da bo katera iz tega mesta. Sploh me pa sovraži. No ko sem odčaral tistega njenega psa iz pravljice." je še odgovoil in pogledal naokoli."No ne vem o ljubezni skoraj nič. Vem samo da je bila tista iz vasi prva in zadnja." ko se je spolušal se je sam sebi zdel neumen. Sploh pa mu je šel za živce ton ki e zvenel malo žalostno.

2Ja ja saj vem. Oni niso sposobni ujeti niti samega sebe. Mislim, s tako ravno inteligence me to niti ne čudi," je rekel in opazoval rano, ki se je celika. Ta fant je imel resnično podobne moči kot džin, pa še ta teleportacija... In bil je star. To je Xander cenil bolj kot vse drugo, vsaj zdelo se mu je tako. Zasmejal se je. "Ja. Še med jedjo ne nehajo težit s temi svojimi neumnimi teorijami. Tako patetično.. da kar boli. Seveda ne mene, njih." Naslokil se je na omarico ter si šel s prsti skozi lase. Ob njegovih besedah o potrpežljivosti se je zamislil. Čez nekaj trenutkov ga je pogledal v oči in počasi spregovoril. "Povedal sem ti že, da ne maram čakanja. Ampak, kaj sploh delamo vso to večnost? Čakamo. In zraven seveda delamo tudi druge stvari. Ne vem, kako je pri tebi, a jaz čakam. Na pravo osebo. In nekajkrat sem tudi pomislil, da tudi rasa ni pomembna... no ja, to so prevelike razlike. Jaz bi potreboval človeka, s katerim bi se lahko pogovarjal ne da bi ji samo razlagal stvari. Samo moje mnenje. Hej, resnično bi moral poskusiti pri moških!" je rekel, a popolnoma v šali. Obenem pa je želel tudi videti Bryanov odziv na ta stavek. Sam osebno ni vedel če bi se ob geju še počutil tako sproščeno. "Nekoč boš eno spoznal. A pomoje tega ne boš kar vedel, na prvi pogled. Vztrajnost in čakanje. Kako zelo to sovražim... No ja, pravzaprav pa imava pred sabo ves čas, ki obstaja."

"Ravno zadnjič sem s epogovarjal z eno ki ej imela možgane kot rastlina. Resno." je zamrmljau in še enkrat zmajal z glavo. Nekatera bitja so bila res zelo neumna. Ali je bil to sploh dovolj dober pridevnik za tako neinteligentna bitja? "Ja to z čakanjem sem že ugotovil. A težko je. Mislim ti nisi izgubil čustev. Jaz sem jih. Toliko prizadel pa še vedno en vem kaj naj ko sem iskal svojo sorodno dušo. Poskusil sem že vse. Vrjetno bo treba čakati. Za začetek imava večnost." je zamrmljaul. Ni vedel zakaj mu je vse povedal. Vrjetno zato ker je po parih tisočletjih končno srečal nekoga z katerim se ni prepiral. In ker se že od otroštva, pravega otroštava, ni nikomur ni zpovedal. Vedno ej tlačil čustva, zdaj pa. Enostravno ej vedel da Xander tega ne bo trobil naokoli. Zasmejal se ej ob njegovi prpombi z moškimi."Nisem še poskusila a niti en mislim. To se mi res gabi." je zamrmljau. Pomisliu je že da ni razlik na raso a z moškim ne bi bil nikoli."Tole se mi pa zdi drugeče. Zdi se mi da je prvi vtis najbolj pomemben. Če se nekaj en začuti pomoje ne bo nič. Zagotoobv pa je potrebno čaakti kako se bo razvilo. A prva iskrica je najpomembnejša."

"Saj sem rekel. Lahko razlagaš in razlagaš -saj ne da bi imel potrpljenje za to- a oni ne bodo dojeli. Kot da ne bi hoteli," je rekel ter pogledal v tla, kot da bi tam iskal nekaj zanimivega. Skomignil je z rameni. "Najbrž se ta čustvenost nanaša na tvojo tretjo, neodkrito praviš, moč. Mogoče bo minoli, mogoče ne. Nič ne morem reči. A nekako vrejamem da jo boš našel. Nekoč... ja večnost je lepa številka." In to je tudi resno mislil. Saj ne,da bi bil optimist, a vrejel je, da na tem svetu lahko vsak najde sorodno dušo. Xander je čutil, da se mu je sogovornik odprl in to mu je veliko pomenilo. A presenetil je tudi sam sebe: v tem pogovoru ni izrekel niti ene žaljivke preko sogovornika. Uau, to pa je napredek, je pomislil ter se nasmehnil. Pogledal je Bryana. "Hvala enako. In tudi nisem srečal inteligentnega bitja, ki bi to počel," je rekel dokaj navihano. "Amm. Misliš tako da jo vidiš in viola! On je prava. Kaj pa če ima slab dan? Vem, da imamo ljudje različna mnenja, a nekoga moram jaz osebno res spoznati da ga lahko ocenim. Seveda, če je iskrica. Ta pa pride v prvem trenutku. Priznam, delno imaš prav." In Xander al Džini je spet pregovoril sam sebe.

"Nekoc. Si pa romanticna dusa. Oh ja upam da res. V takih primerih sovrazim tole demonsko moc." Je skoraj jezno zamrmljau. "Slab dan ha? Kje si to nasel... no ja tudi ti imas prav a ne vem. Nek zacetek mora bit. Po mojem imava oba prav a sva preponosna da bi sama sebi to priznala. Navadis se da imas pac ti vedno prav." Je rekel veselo. Ob neinteligentnih bitij ti to pocasi pride v navado."Rekel si da si temelj zgodovine. Razlozi." Je nekako vrasal dzina predvsem ker jima je zmanjkovalo tem a se bolj zato ker zivi tako dobro pa se ni sliasal zanj ceprav bi moral.

"Romantična duša? ne bi rekel. Imam pa pač svoja stališča, od katerih preprosto ne odstopam," je rekel in se zarežal. "In delaj kar hočeš, samo ne sovraži sam sebe. Potem počasi nehaš verjeti v svojo moč in tvoja mogočnost se zmanjša... poznal sem nekaj primerov." A Xander ni dovolil, da so mu misli odplavale neznano kam. V njegovo preteklnost: in kot bi mi Bryan bral misli. "Tako je, temelj vsega, kar poznajo ljudje. To je sicer neznatno, seveda so moji dosežki večji od tega sveta... Kitajski zid. Vzpon in padec Prage, rimskga in grškega imperija. Osebni svetovalec Salomona in Aleksandra Velikega -ta je bil pravi tepec mimogrede, mislil je da lahko premaga vse. Znan tudi pod imenom Zevs, mimogrede. Bog nad bofovi. Saj sem jih res sovražil, vse to čaščenje mi je prišlo v kri. Aja, ko sem bil še precej mlad, sem se pojavljal kot Jezus Kristus. Oprosti, če sem ti ravnokar pokvaril vero vame, a tako pač je. Prav smejal sem se, ko so mi v roke zabijali tiste žebljičke. In ne morem verjeti, da mnogo ljudi še vedno verjame vame... Klatil sem same neumnosti... oh, ta mladost. Le kakšnih tisoč sem jih štel," je rekel, zdelo se je da se je popolnoma izgubil v spominih in ni opazil dekleta, ki je prišlo zraven. "In ti, Bryan?"

((eno od ključnih pravil RPGja: ne vmešavaj se v tuje pogovore, razen če se za to potezo ne zmeniš z udeleženci. brez zamer, cass.))

"Tudi jaz." je zamomljau."Oh poznam take primere. Nekateri so se tako sovražili da so pustili da jih onstranstvo vzame. Nesmisel. Kdo en bo hotel živeti." je rekel z malo večjim nasmehom. Moral se ej smejati ko mu je pravil zgodovino."Vrjemi vere mi nisi povaril. Verujem v čisto drugačne bogove. Majske če smo natančni. To pa nisi ti ker je bil to moj oče." je povedal v smehu."No ja sem veroval. Zdaj ne več. Samo prvih 300 let." je rekel veselo a se je malo zamisliu."Jooj kaj vse počnemo ko smo mladi. Jaz sem se večinoma držal v ozadju. Je pa res da sem deloval bolj na skrito. Marsikatero vojsko sem poveljeval, spal z Kleopatro, poveljeval njeni vojski. Potem ko sem odšel je šlo njeno kraljestvo samo še navzdol. Tudi jaz sem bil bog. A sem se pojavljav v grški mitologiji. Bog kako pogrešam to čaščenje. Ti ljudej danes sploh ne vedo več v kaj verujejo. Ubil sem Hitlerja čeprav viri trdijo da se je sam. Vrjemi klečeplazil ej za smrt. In ja sestavil sem atomsko bombo. In žal mi je da sem jo. Zdaj si kar naprej grozijo z njimi. Bedno. No ja to bo večinoma to čeprav sem imel še kakšne stvari vmes. Aja in bil sem arhitekt sfinge. Pa tudi velik prijatelj Kolumba. Brez mene kot kompasa tako ali tako en bi odkril Amerike." je povedal v smehu čeprav se mu ej zdelo da nima tako zanimive zgodovine. Pogledal ej naokoli in opazil dekle."Tole je ta rastlina o kateri sem ti pravil. Rekla je da bi njo izbrali bogovi." od obupa je spet zmajal z glavo."Mislila je da je pametnejša od mene."

"Majski bogovi? Tisti, ki so napovedali da bo letos konec sveta? Oprosti, ampak v to močno dvomim. Imaš očeta? Čudno. Mi, džini, nimamo družine. Nastanemo," je pojasnil in v njem je tlela majhna žalja po svoji lastni družini. A bila je majhna. Xander jo je kmalu pogasil ter se spet posvetil pogovoru. "Ja, pametno bi bilo delovati na skrivaj. A meni ni nikoli uspevalo, nimam pojma zakaj. Mogoče sem preprosto preveč izstopajoč ali pač..." Poslušal je njegovo pripoved o zgodovini do konca. Bila je zanimiva, precej raznolika. "Uf, si bil pa mlad pri tej zadevici s Kleopatro. 4oo let, če sem prav izračunal. Ampak nekoč si moraš pač začeti nabirati izkušnje, najbrž. In tista sfinga, ki mi je bila vedno tako všeč? Oprosti, najbrž sem jaz tisti, ki ji je odlomil nos," je rekel skesano, a se je še vedno smejal. "uuu, še ena rastlinica? Hijacinta ali marjetica? No ja, ne izgleda tako slabo. A možgani so najbrž v velikosti graha. Pff."

"Sploh veš kaj o njih?" je vprašal v šali in se zraven rahlo zasmejal."Ti ki so to napovedali so le fejk. Nekaj kar so si umislili zgodovinarji. Pravi majski bogovi so bili popolnoma drugačni. Oče je vrjel da ne bo konca a jaz bom to vrjetno spremenil z atomsko bombo." je rekel še zmeraj v šali. O bogovih bi lahko nakladal in nakladal a z tem bi sogvornika dolgočasil."Saj sem ti povedal da nisem čisti đžin. Protendator sem. Ti so le napol đžini. In mamo imam jumperko. Zato sem se rodil. A oba sta umrla. Tako kot moja sestra." in vsi ostali ki sem jih poznal. Je dodal v mislih in nasmeh mu ej za trenutek izginil iz obraza a se je kmalu spet vrnil."No tam nekje. Pri najinih letih le ta niso več pomembna. Oh bila je sexi. A kaj ko je norela za Cezajem. Si vedel da ej bila z Antonijem samo zato ker naj bi jo v to prepričala njena služkinja z katero je imela razmerje?" je uprašal a se ni lagal. Ko mu ej to pravila je bila iskrena. Naredil je prisilni jezen obaz."Ti si ta ki ga je odlomil?! Ufff veš kako težko smo ga pritrdili a smo vedeli da ne bo dolgo zdržal." je še dodal v smehu. To ej bil tako ali tako najanj natančen del."Ne vem. Meni je šla takoj na živce." je jezno zammrljau.