Omarice

Bryan je zdolgočaseno taval po šolskih hodnikih. Ni se mu ljubilo k pouku in tja je hodil le da je poskušal biti videti normalen. Mislim kdo pa bi hodil k pouku če živi že nešteto stoletij. Ker pa ej bil hodnik na prvi pogled prazen se je igračkal z svojo močjo jumperja. V sekundi je bil pri eni omarici, čez sekundo pa spet pri drugi. Enkrat se mu ej začetinško ponesrečilo da je pristal pri stolpu v Pisi ampak kaj hitro se je spet vrnil na hodnik. Ko se je ponovno mislil teleportirani je v okolici zaznal energijo. V manj kot sekundi je bil naslonjen pri svoji omarici v obliki nekega nadutega nogometaša. Ja to je bila njegova druga moč, namreč bil je še protendator ki spreminja obliko. Pogledal je osebo ki je ravnokar prihajala in se ležerno nasmehnil v stilu zabitega priljubljenega nogometaša.

Na sredi zdolgočasenega hodnika se je prikazal mladenič, puhoglav vsaj na pogled. Džin, ki se je skrival za robom neke omarice (pravzaprav se ni skrival: neopazno je čakal na to, da se zgodi kaj zanimivega) je preveril vseh sedem ravni. Na prvi in drugi je bil nogometaš to, za kar se je izdajal, da ostalih pa se je razkrivala njagova prava podoba. Xander se je nasmehnil. Česa pa ta tip ne more narediti? Pretender je. Jumper tudi. In še nekaj tretjega... voham demonsko kri? je pomislil ter stopil do nogometaša v preobleki mladenke z oprsjem, ki ga ta svet še ni videl. Builo je tako obilno, da ga je kar vleklo k tlom. Sicer se ni niti trudil da bi izgledal prepričljiv, a vseeno si je nadel plehek nasmeh ter stopil do fanta pred omaricam. "Pozdravljen, korenjak!" je rekel s še posebej gnusnim glasom. Njuni podobi sta se popolnoma ujemala: nogometaš in blondinka. Popoln primer zabitosti.

Bryan je pogledal blondinko ki je stopila do njega. Mogel ej izbuljiti. Tole ni bilo naravno. In lahko bi se reklo da se ej razlikovalo tudi od umetnega. Premeril je postavo ne da bi odgovoril. Takoj se mu je posvetilo da mora biti tole nekaj amgičnega. Nekaj podobnega kot je on. Prej puhloglavi nogometaš je prevzel svojo pravi podobo z resnim izrazom."Dobro. Še ti." je siknil na barbiko čeprav je poskušal zveneti vsaj malo prijazno.

Prsatemu dekletu je nasmeh izginil iz obraza. Kako smo pametni... Džin se je odločal in sprejel popolnoma nepomembno odločitev. Kocka je padla, kot je sam rekel Gaju Juliju Cezarju, ko sta se prebijala v Rim. Prsi so izginile ter pokazale so se mišice, dolgi lasje so se skrajšali ter spremenili barvo v rjavo. Tam je stal Xander v svoji zemeljski podobi.* Pogledal je fanta ob njem po strani ter ga premeril od glave pa do pet. Ni se veliko nesmrtnih osebkov odločilo za obdržanje svoje najstniške podobe, pravzaprav Xander ni srečal še nikogar s to lastnostjo. Nasmehnil se je, dokaj iskreno."Imaš kakšno ime? Bi moral trepetati pred njim?" je rekel vljudno, a s kančkom sarkazmo. Ni vredno omembe, to je bil najbrž samo njegova naravni glas.** Privzdignil je eno obrv.

* Tista v Onstranstvi je mnogo lepša ni z več domišljije, a ne bom se trudil z opisovanjem le te. Razen če imate seveda take interese.
** Sarkazem je inteligentnemu džinu, kakor kaže, že zlezel pod kožo.

Bryan je premeril osebo ki se je spreminjala pred njim. Poskušal se je nasmehniti in nekako mu ej to tudi uspelo."Imam." je počasi odgovoril. Prvič ej srečal nekoga z podobnimi lasnostmi in poskušal se je vesti prijazno a mnogokrat ni mogel biti sonček."Bryan O'Neill." je zamrmljau."Se moram jaz bati tvojega?" je vprašal z popolonma, identičnim, glasom kot ga je malo prej uporabil..Kdo sploh je bil? No ja vprašanje ki ga je zastavil je bilo popolnoma neumno saj je bil tudi sam izjemno močan. Ampak moral ej videti če je isti kot on ali vsaj kaj podobnega. Možno je bilo tudi da je bil đin.

"Bryan, nikar si me ne trudi očarati s svojim nasmehom. To prihrani za dekleta," je rekel ter si šel s prasti skozi lase. Še ena smotana navada, ki se jo je nalezel od ljudi. Zamrmral je nekaj, podobno kletvici v azerbajdžanščini, bilo pa mu je popolnoma vseeno če ga je njegov sogovornik razumel ali ne. "Dvomim, da me poznaš, čeprav sem temelj zgodovine, če se metaforično izrazim. Čarovniki si pač lastijo zasluge, na nas, džine, pa preprosto pozabijo. Sem Xander, in če mi nebi bil ušeč, bi se mojega imena lahko bal, ja." Ni vedel zakaj, a govoril je nekoliko sproščeno. Odkar je bil ujet na tej prekleti Zemlji, ni bil nikoli sproščen... ali pač. Namrščil se je ter Bryanu vračal pogled.

"Brez skrbi." je zamrmljau bolj sebi kot njemu. Gledal ej nejgovo roko. Nikoli mu ni ušla nobena podrobnost pa naj bo še tako majhna. Jezik v katerem je mrmljau se mu ej zdel znan. Ampak enostavno se mu ga ni ljubilo učiti zato ga je razumel le pol besede pa še to mu ni nič povedalo."Đžin si torej?" preslišal je vse podrobnosti o temeljih zgodovine in tako naprej. Sam se je vedno držal v ozadju. Se je pa še kako strinjal z njim glede čarovniške rase. Sam bi jih najraje iztrebil in nikoli jh ni spoštoval. Nič posebnega niso bili. On jih je, dobesedno, požrl za malico. No ja njihove moči."Zame bi lahko rekli enako." je pojasnil glede imena. Njeog sproščeni ton, ki pa še vedno ni bil popolnoma sproščen se mu je sprva zdel nekoliko čuden a tudi sam s eje počasi sprostil. Ob nekom vsaj podobnem njemu se je počutil dobro. Ob čarovnikih je bil pač lačen.

Prikimal je ter se naslonil na omarice. Niso bile ravno najbolj udobne: a kaj je sploh bilo udobje na tem svetu? Tako je poglešal Onstranstvo, svoj dom... A ni rad premišljeval o njem. Tudi tokrat je hitro pregnal misli ter se posvetil fantu mešanih ras ob sebi. " ja, džin sem. Izkušen. Čeprav tisti joški, ki si jih videl prej, mogoče niso bili ravno moja najpopolnejša podoba." Iz izraza na Bryanovem obrazu je sprevidel, da do čarovnikov goji podobna čustva kot on sam in nasmehnil se je. "Pravzprav... če dobro pomislim, bi bil svet brez čarovnikov dokaj dolgočasen. Nič več okusnih obrokov, nič več pogovorov in prerekanj, v katerem vedno zmaga nadnaravno bitje. Imajo tako žalostno nizko intiligenco..." je rekel kar malce navihano.

((haha čarovniki te delajo lačnga? faak kok se smejim zdele (sicer bolj brez razloga kot ne, sam tale post tvoj mi je svetovn xD)))

((No hvala Sam lej..mormo pač pokazat da smo bolši In ja če jih jem halo! XD))

"Ja to sem že ugotovil. Vrjetno si starejši od mene kajne?" je uprašal in ga pogledal. Zdaj sta oba slonela an omaricah. Bilo je prav čudno."No jaz ne vem kaj sem če povem po pravici. Vem za jumperja in za protendatorja ampak ti so nekakšni đžini kajne?" počutil se je butastno da takole sprašuje a o sebi je hotel vedeti čim več ne glede na vire."No aj pa še tretja vrsta o kateri pa nimam pojma." je priznal in se počutil kot otrok čeprav je štek okoli 3000 let ali več. Ampak ko je Xander zraven njega omenil obroke se je zdrznil."Jih tudi ti ješ ha?" je uprašal čeprav se ni nikoli spomnil da bi videl đžina jesti te coprnike."Glede dolgočasnosti imaš pa kar prav. Pa glede inteligence tudi. Bedni so."

((hehe ja ne gre brez samovšečnosti phaha xD njam njam čarovniki, so bolši ko čokolino neki mi dogaja dons.))

Zasmejal se je. "Mogoče nekaj stoletij. Ne bi rekel, da imam kaj več izkušenj... ali pač," je rekel, ne da bi pričakoval kakršnkoli odgovor. In Bryan je kmalu začel razpravljati o svoji rasi, čaprav se džin ni spominjal da bi ga povprašal po njej. "Tidve vrsti sem opazil tudi sam ja... Tretja pa je nekaj v zvezi z nesmrtnostjo, mogoče bi kaj odkril če bi se poglobil v to. Pretendatorji imajo pravzaprav samo eno skupno lastnost z nami, džini: vsi lahko spreminjamo obliko samim sebi. Je pa to tudi naša glavna sposobnost, tako da ja, nekaj podobnega sva," je zaključil svojo precej dolgočasno (kakor je sam sklepal) pridigo. Saj ne, da je bil profesionalec, nekaj pa je že vedel. Ob omembi hrane in ob skoraj otročkem vprašanju se je odkrito nasmehnil. "Ja, jem jih. Njamsi, pa čeprav malo pretežek obrok zame. Najboljši so š čokolado, poskusi zdaj. Zanimiva mečanica okusov. Popolnoma se strinjam s tabo, zdi se mi da so koristni samo kot hrana." Kako dobro mu je del pogovor z intiligentnim bitjem...

((ne morm vrjet da dobesedno razpravlava o tem, kok so ljudeki slastni xD spet se mi smeje hahaha xD ))

((Oh ja..njama :$ ))

"No ja za obliko sem ugotovil da sva nekako podobna. Glede tretja mi ej pa vseeno. Ne staram se in to je vse. Več me en briga." No čarovnkom je vzel magijo in to je bil edini način da preživi. Preganl ej te misli in se posvetil hrani."Počutim se kot ljudožerec. Ampak ko si omenil čokolado....Bom posksuil čeprav tako kričijo da hočeš opraviti čim prej." je zamrmljau v rahlem smehu."So tebi drugače že tudi težili. Kako si pesimističen, tečen, da te tukaj en potreebujejo in pa zloben ter to sranje?" je vprašal in se spomnil kavarne. Neka čarovnica mu je težila in če ne bi bila na javnem kraju bi že zdavnaj dobil njeno magijo.

Na Xandrovem obrazu se je pojavil presenečen izraz, ki pa je kmalu izginil in namestil ga je dobri, stari nasmeh. "Bryan, se ti sploh zavedaš, kako popolno si obnovil besede neke tečne coprnice, ki sem jo srečal včeraj? Ampak fora je v tem, da oni temu res verjamejo. Če ne bi bili tako ogabni, bi se mi smilili." Roke je imel še vedno prekrižane na prsih, gledal je Bryana v oči ter se poigraval z lastnimi obrvmi. Zdaj so bile rdeče, že naslednji trenutek modre in tako naprej. Zarežal se je, popolnoma brez razloga. Bil je preprosto dobre volje. Iz žepa je potegnil cigatero ter jih ponudil tudi sogovorniku, nato pa si je na prstu prižgal plamenček ter oživil zavitek tobaka. "In mislila je samo na seks. Pff... Moje ljubezensko življenje je že dolgo na psu. Sem res tako grozna oseba?" je rekel s prikritim sarkazmom.

((res slastno đizs... hehe in Bryan nej bi biu neki globoko v sebi ne tok zlobn... ljudožerc en xD ))

((Eh..lej sej ni nujno da si zlobn..pa ne glih LJUDOžerec..ČAROVNOžerec al kak?))

"Meni se ne smilijo." je brezbrižno skomignil. Niso se mu. Kovali so se v zvezde a na to da bi jih lahko premagalo veliko močnejše, boljše, pametnejše bitje....Ne. Na to niso niti pomislila a resnioce so se bali. Tudi sam se je zasmejal ko je pogledal njegove obrvi."Uf to znam tudi jaz." je veselo rekel in si obarval eno modro drugo reče naslednji trenutek so že menjavale barve hitreje kot si bil spodoben gledati. Kmalu so se vrnile nazaj. Olajšano ej zavzdihnil ko ej zagledal cigarete. Hitro je vzel eno."Rešil si mi življenje." je zamrmljau in v sebi poiksla magijo tiste kričeče coprnice ki jo je učeraj slučajno ujel. Na prstu se mu je pokazal plemen ki je prižgal čik."Iznajdljiva sva." je pipomnil potem pa se je zasmejal."No aj tudi pri meni ni veliko boljše. srečal sem telepatko ali nekaj takega..kameleonko in bralko. Vse v enem. Cel hudič je ko potem naredijo dramo kot po ločitvi." je mrmljau in pihnil dim.

"Tak je pač Xander, nimaš kaj. Če te ne ubijem, ti bom rešil življenje," je rekel z nasmehom na ustih ter pomežiknil Jumperju pred sabo. Opazil je plamenček na njegovem prstu, ki pa ga ni nikakor pričakoval. "Veš, tale tvoja tretja moč ni nikakor zanemarljiva. Dvojna korist od žretja čarovnikov." Včasih se je Rekhit počutil kot otrok, prav tako tudi v tem trenutku, ko je počasi izpihaval dim iz ust. Počasneje, hitreje.. pa vseeno je popolnoma sledil pogovoru, obenem pa opazoval Bryanove retardirane obrvi. Dim čez nos, čez usta, nos, hitro, počasi, veliko, malo. Cel profesionalec, Xander, si je mislil, a dvomil je da je tip ob njem sploh kdaj opazil. "Telepatka, bralka in kameleonka? Te sposobnosti so vsaka sama po sebi dokaj zanemarljive, nisem pa še videl, da bi kdo imel vse od njih... na kupu, saj razumeš. Drama? Groza. Sicer ti pa ne bom solil pameti: sam najbolje veš." Xandrov čik se je bližal koncu in temu primeren je bil tudi izraz na mladeničovem obrazu.

"Raje bi drugo a zdi se mi da tega ne bom potreboval." je zamrmljau in počasiu pihal dim. Vseeno se je zasmejal."Ja vem. Najbolje pa je da mi vsak urok ali kaj takega samo pomaga. Naprimer če vame ustreliš ogenj ali kaj podobnega bom to sprejel in moja moč se bo povečala ter jo bom vrnil. Nanj. Tako da se, ko se čarovniki trudijo, moč le izgubljajo ampak ne obupajo. Bedno." je tiho govoril. Včasih mu je šla mešanica na živce a to kar je imel je pomenilo nekaj boljšega. Gledal je naprej a je z kotičkom očesa opazoval đžina in njegovo pihanje dima. Nič ni rekel in mirno je pihal naprej."Ja vem. Ampak tudi take kot sem jaz vidiš redko. Pa saj so vse moči nekako zanemarljive." je še zamrmljau na hitro pokimal. Tisto kar je ostalo od cigareta je vrgel na tla in to pohodil."Imaš še kakšnega?"

"Nikoli ne veš. Verjemi pa, da me imaš raje na svoji strani kot na sovražni, Bryan," je rekel navihano a je to tudi smrtno resno mislil. Xander ni bil najmočnejši džin, kar jih je kdakjoli obstajalo: nevarna je bila predvsem njegova inteligenca in strast so življenja. To ga je delalo privlačnega kot osebnost. In kaj kmalu mu je bilo jasno, da bi bila samo iznajdljivost lahko orožje proti fantu, s katerim je govoril. "Neverjetno. Nisem še slišal za to sposobnost: čeprav se mi zdi, da sem poznal nekoga z njo. Bila je mogočna in nekako je preživela vse čarovniške napade, postajala je močnejša, po vsakem. Misliš, da ti je bila podobna?" je rekel ter ga pogledal v oči. "Da, bedni so. Ne moreš narediti nič glede tega, samo poješ jih lahko." Ob njegovem naslednjem stavku je le pokimal ter iz žepa vzel škatlico. "Vedno in povsod." Iz škatlice sta poletela dva čila in se prižgala v zraku. "Vidiš, obravnavam te kot princesko," je rekel, se zarežal ter potegnil prvi dim.

"Seveda. Ne bi si te želel na drugi." je zamrmljau in misliu popolnoma resno tako kot on čeprav je tudi sam igral an bolj veselo karto. Tale pred njim je bil močan in čeprav je imel močno moč bi vrjetno kdaj potreboval pomoč saj ni vsemogočen. Ko ej govoril o tej ženski ej popolnoma pritegnil nejgovo pozornost."Edino ki jo poznam je mama od moje mame. Ona je enkaj podobnega in tole sem po njej. Možno da si spoznal njo. A pred letom se je odločila za onstranstvo. In tam bo vrjetno po dolgih tisočletjih umrla." govoril ej sproščeno a vrjeli ali ne, pogrešal jo je. Bila je prva ki ga je učila o magiji in edina ki mu ej pokazala kako preživeti."Oh to pa. Eenega sem poskusil. Bila je odlična. Cenim raznolikost." je rekel v rahlem smehu in sprejel tobak."Upam da nisem tako videti." je zamrmljau in še preden bi trenil je postal neka blontna princeska."Sem zdaj?" je uprašal z piskajočim glasom. Cigareto je še vedno držal v roki in princeska z cigareto ej tako izgledala precej čudno. Raje je spet prevzel nazaj svojo podobo.

Torej tudi tvoja mama? je premišljeval sam zase z občutkom varnosti. Tako vesel je bil da tale osebek ni mogel kar tako pokukati v njegove misli... Še ena od stvari, ki jih je sovražil pri čarovnikih. Ta njihova pateričnost ki je šla do meje branja misli... Ob njegovih besedah se je tudi sam zdrznil ter mu prisluhnil. "Je tvoja babica živela v Pragi pred dobrimi 500 leti? Se mi je kar zdelo. Potem nisem mislil nanjo," je rekel v sproščenem tonu ter pogleddal v tla. Potegnil je še en dim, potem pa so v njegovo glavo privreli neki čudni drobci spominov... "Čakaj malo... Octavia O'Neill" Njo pa mogoče poznam... Karizmatična ženska, če se tako izrazim." Ob uprizoritvi princeske s cigareto se je sproščeno zasmejal ter iz izprožil palec v znak strinjanja z lepoto te podobe. "Hej, kaj je bilo pa zdaj to? Verjemi ali ne, bil si najlepša ženska ki sem jo videl v zadnjem stoletju!" je rekel ko je Bryan spet postal Bryan, čeprav ni bilo ravno res.

"Nimam pojma. Odšla je ko se ji je zdelo da dovolj vem." je brezbrižno skomignil tako z glasom, kot tudi z rameni. Ni ga ravno preveč zanimalo kaj ej počela potem. Zasemjal se je ko jo je poimenoval."Ja to je ona. Ampak to ej samo eden od njenih premnogim imen." je zamrmljau še vedno z nasmehom na ustih ki kar ni mogel ugasniti."No ja ne verjamem ti. Ampak lahko pa ti vrjameš da is najpametnejša osebnost kar sem jo srečal v zadnjem tisočletju." Đžini so bili precej redki. Tako kot njegova vrsta in bil je strašno vesel da je enega spoznal saj se z čarovniki ni bilo mogoče pogovarjati. Naprimer tista čarovnica ki jo je spoznal v temni uličici. Butasto se je smehljala pa še magijo ej uporabila na njem. To je najneumnejše kar je lahko storila. Pred kakim tisočletjem bi jo zradi jeze ubil a se je naučil obvladovati. Tako neumna, patetična je bila z tisto slamo an glavi da je mislila da je ona njegova šibka točka in da ga bo lahko premagal z svojo zaostalo pametjo. Ob tem je zmajal z glavo.

"Torej imam pred sabo njenega učenca? Uu, super. Pozdravi jo v mojem imenu, če jo še kdaj srečaš." Njegov glas je bil poln energije, tako poln, da se je čudil samemu sebi. Ko je fant rekel, da mu ne verjame, je v Xandrovi predstavi o njem dobil še eno beli piko: logika. Bilo je toliko lepih deklet, in če bi bila princeska najlepša... Na krtako, človečki rod bi propadel. "Uhuhu, zdaj mi pa že laskaš!" je rekel ob komentarju: bilo mu je v čast, čeprav je o tem dvomil. "Dokaj mlad sem -ti in taz, oba sva-, in pomoje je še toliko stvari, ki bi se jih moral naučiti... preveč. Mimogrede, polepšal si mi dan s tem, da si se prikazal. Odkar sem prišel v Harbor, tu iščem bitja iz onstranstva, saj veš, tusta ki nismo ne čarovniki in ne ljudje." Z roko si je šel skozi lase ter pogledal Bryana. "Pet nas je. Ni zanemarljivo, kaj? Si že kaj slišal o njih?" Ta tema ga je zanimala, želel je vedeti, s kom ima opravka v tem mestu.

"Ne." Je na kratko a odlocno zagotovil."ne laskam. Resnico povem. Iskal sem jih. Nas. Mnogo let. Preiskal sem vsak kontinent. Pogledal pod vsak kamen. Nikjer ni preostalih 3. Ceprav sva midva ze nekako dva. In ce stejeva mojo babico. Ni se dveh. Lahko da so jih ubili." Je rekel ceprav bi bilo to cudno saj so zelo tezko umrli. No za smrt so se lahko tudi odlocili a na svetu skoraj ni bolo mogocnejsega bitja. Ceprav sam ni tocno vedel za svojo tretjo vrsto je lahko bil preprican da je nekaj malega dzin. Ampak to zdaj ni bilo vec pomembno."no ja v tem mestu so samo carovniki in pa se nekateri. Zadnjic sem videl angela." Je rekel v rahlem posmehu. Se enkrat je v obupu zmajal z glavo. Ni ravno najbolj cenil drugih vrst. Predvsem ce ga niso mogli premagati.

Prikimal je ter pohodil svoj drugi cigaretni ogorek. "Če imajo samo sposobnost izsesavanja magije s čarovnikov in večnega življenja, bi jih bilo še mogoče najti. Če pa so tudi Jumperji... No ja, boš najbrž potreboval kar veliko pomoči. To je kot bi iskal šivanko v senu.. no, meni je uspelo," je rekel in se zavedal, da zveni rahlo bahavo. Saj, kaj pa njemu ni uspelo? Skromno se je nasmehnil. "Mogoče da so jih res ubili. A ni veliko možnosti. Džini vas nebi pobijali -edino med nami bi bil boj enakopraven-, drugi tako ali tako nimajo možnosti... ali pač." Bryan je bil izjemno čuden, a Xandra je navdajal z nekakšnim spoštovanjem. S takim spoštovanjem, ki ga je gojil do inteligentnih bitij. Angel? Kaj pa ti delajo tukaj? Pogledal je Bryna za rahlo preveč odprtimi očmi, kot znak začudenja. "Preveč nedolžni za moj okus. Jaz sem enega slišal, a nisem razpoznal njegovega spola. Moški imajo tako neprijetno cvileče glasove da te kar kap..." je rekel in pomežiknil. "Je pa res, do so lepi. Nekaj nadnaravnega imajo v sebi."

"Dobro zate." je zamrmljau."Torej koga si našel?" je uprašal in preslišal njegov rahlo bahavi ton. Pa saj ga je tudi sam večkrat uporabljav. Nista bila tako drugačna."Ne đžini res ne. A veliko nesmrtnim bitjem večno življenje začne presedati. Odločijo se oditi." pa ne da bi bil sam med njimi. Ni hotel umreti. Pa ne ker se je bal onstrasnstva pač pa ker je rad živel."Glede drugih...Ne nimajo možnosti. Nekateri se sploh ne znajo boriti. Nimajo te vste magije ki jo imava midva." čarovnikov sploh ni omenil. Bili so prešibki da bi jih lahko."Smo lovci. In drugi plen. Popolnoma enostavno. Tako ej bilo vedno. Je. In bo." je še o povedal svojo dolgočasno filozofijo."Oh to pa. Magijo lahko uporabljajo le v dobre namene. A ravno zato so šibki." je dokončal in se zasmejal na Xandlerjev stavek. Cvileči glas pri moških. To ej bilo tako nadležno."Oh to pa. Videl sem dekle. Če bi bila moja vrsta bi se lahko zaljubil." pa saj ne da ni mogel ljubiti. Ali pač? Na to še sam ni znal odgovoriti. Mogoče še pač ni srečal tiste. Ampak kdo bi vrjel v ljubezen..

Spet si je šel s prsti skozi lase, nato pa pobrskal po spominu. "Našel sem mene in tebe, ne bom ponavljal kakšne sposobnosti imava. Potem je tu tusta tvoja bralka in kaj vem kaj še vse, Esther. Annabelle, vstopi lahko v dušo navadnih ljudi in čarovnikov. Mislim da je to vse," je rekel in ga pogledal. Ena, dva, tri, štiri... eden mi manjka... Poskočil je, kot da bi ravno dobil idejo. "Aja, in še angelček, ki je, če ti lagko verjamem, ženskega spola. Si prepričan, da si jo videl? Ker če si jo salo slišal... cvileči moški glasovi, opozarjam te!" to je dodal le zato, ker mu je v tem trenusku izjemno pasalo nekomu drugemu soliti pamet. Gotovo je bil nadležen. "Točno to. Kot volkovi in zajci, če damo v primere. Nikoli se ne bo spremenilo, niti najmanjše možnosti ni za to." No, pa smo spet pri ljubezni. Saj ne, da džin te teme ne bi maral, navdajala ga je pa z neko čudno praznino, ki se je nikakor ni mogel znebiti. "Torej so jo videl videl. Ker če si se zaljubil v glas.. še enkrat in tokrat zadnjič, imajo prav čudno cvileče glaske. Moreče. Hej, z njimi bi lahko ubijali!" Ja Xander se je že skoraj pogovarjal sam s sabo.