This is not drive by...

''Ne ne ne! Ne! '' sem kričala čez celo sobo na svojega starejšega brata Haydena. Ura je bila pol petih zjutraj in stal je pred mojo omaro s kovčkom v rokah in noter metal vse kar mu je prišlo pod roko. Takoj ko sem zagledala njegov pogled sem se zavedala vsega. Odhajava. Po mesecih govorjenja odhajava. Mama in oče sta se nekaj let nazaj ubila v prometni nesreči in od takrat živiva sama. Živela sva že v sedmih državah in 16 mestih. ''Hayden…,'' sem se postavila pred njega in ga prijela za ramo: ''Dovolj imam seljenja. Ne morem normalno zaživeti.. Nimam prijateljev. V dveh letih sva se selila že vsaj dvajsetkrat… Hayden.. Ne morem več.'' So mi v oči prodrle solze a sem jih hitro pogoltnila. Noge so se mi začele tresti in nisem mogla stati. Močno me je objel in mi prišepnil na uho: ''Tu so.'' Je tiho rekel in glas se mu je močno tresel. Izvila sem se mu iz prijema in odločno rekla: ''Tako ne moreva živeti! Dovolj sem močna za boj! Iz življenja sem se naučila že dovolj.'' sem mu rekla in le odkimal mi je ter če bi podrobneje pogledala bi videla solze v njegovih očeh. Zaprl je kovček ter mi ga potisnil v roko in odšel po stopnicah. Jaz sem le obstala in nemo gledala za njim. Povesila sem glavo ter dvignila kovček ter ga odnesla pred vrata avta kjer je stal moj brat. ''Hayden..'' sem ga hotela spet prepričati. ''Madison! Razumi… Zadnja sva! Moram te obvarovati.'' Je skoraj vpil name. Zunaj je bilo temno in v nagonu sem imela da sem oprezala za vsem kar se je premikalo ter karkoli sem slišala. Naglo sem odvihrala na sovoznikov sedež ter se usedla in zaloputnila vrata. Od jeze so se mi spet orosile oči. V ušesa sem si potisnila slušalke in čakala… Obrnila sem in hiša je gorela… ''Konec je…'' sem zamomljala in se obrnila naprej. Usedel se je poleg mene in pritisnil na plin. ''Mad..'' me je poskušal pomiriti a vse zaman. Obrnila sem se stran in zrla ven. Enakomerno brnenje motorja me je uspavalo in počasi sem zatisnila oči kljub upanju proti temu.
Zbudila sem se pozno popoldne v vroč dan. Še vedno sem bila v avtu a je miroval. ''Hayden? Hayden!'' sem histerično zakričala. Ni ga bilo ob meni. Stopila sem ven in stekla proti vratom hiše kjer sva bila. ''Hayden!'' sem stala pred vrati in in živčno gledala okoli sebe. ''Mad?'' je prišel po stopnicah. Vidno sem si oddahnila in si popravila lase ki so mi padali na obraz. ''Ne naredi tega nikoli več.'' le začudeno me je pogledal in se mi nasmehnil. ''Sobo imaš zgoraj levo. Dobila si večjo.'' me je nestrpno porinil navzgor po stopnicah. Hiša je bila izredno velika in počasi sem stopala proti vratom kamor me je poslal. Soba je bila res velika in prostorna ter svetla. Iz stropa je visel prelep lestenec in pred mano poleg postelje je bilo ogromno okno. Obrnila sem se in levo zagledala veliko omaro v baročnem stilu, desno pa vrata, ki so bila delno priprta, kjer je bila kopalnica. Previdno – kot da bi hodila po tankem ledu – sem se sprehodila po sobi. Na stenah so visele slike rož, pokrajin… vsega možnega. Moram reči da je tole veliko boljše kot prejšnja majhna hiša na deželi v Ohiu. Stopila sem k oknu in pogledala veliko plažo ki se je razprostirala pred njem pa je mirno valovalo morje, za njem pa so bili različni odtenki, od rdeče do rumene. Velika žareča krogla je zahajala za obzorje zadnji žarki so padali na najino hišo.
Stekla sem po stopnicah in mimogrede mi je široka naramnica padla po rami. V kuhinji je bilo že vse pospravljeno urejeno. Hvaležno sem ga pogledala. Vedela sem da je odgovoren in da mi hoče le najboljše. ''Oprosti. Vem da sem se obnašala neumno…'' sem zadržano rekla in ga še enkrat pogledala z globokimi modrimi očmi. Le pokimal je in se nasmehnil ter z roko zdrsel po mizi. Odrinila sem stol in se usedla nanj. Prijela je kos sendviča s kikirikijevem maslom in marmelado. S polnimi usti je spregovorila: ''Hayd..saueš d sjm mojčna za boiii…'' je poudarjala vsako besedo posebej. Dvignil je obrv in jo vprašljivo pogledal. Pogoltnila sem kos kruha in ponovila: ''Saj veš da sem dovolj močna za boj. Le še malo me podučiš in bom lahko premagovala vse ovire.'' sem se privlačno nasmehnila, a se v trenutku spomnila da to ne bo pomagalo saj je moj brat. Sramežljivo sem dvignila glavo ko sem spet hotela odpreti usta a me je prehitel, ''Madison… ne bi spet o tem. To sva že velikokrat premlela in ne bo ti me uspelo prepričati.'' Verjemi mi da mi bo…je zlobno pomislila. Odložila sem skoraj nič pojeden kruh in odšla do hladilnika ter prijela steklenico mleka in jo nagnila ter spila nekaj globokih požirkov ter si obrisala usta in jo položila nazaj na polico. Hladno sem se obrnila in odšla proti sobi.
Začela sem prebrskavati po kovčku ki ga je Hayden 'izredno lepo' uredil. Na koncu je iz torbe potegnila kratke kavbojke z visokim pasom in belo majico z rjavimi črtami in se hitro preoblekla. Previdno je s potovalke ki jo je pripravila sama pred nekaj tedni vzela zaprašen fotoaparat in ga položila na polico poleg postelje. To je ponovila še enkrat in še enkrat in še nekajkrat zatem. Imela je celo torbo fotoaparatov. Nekateri so bili novejši nekateri malo starejši, in z vsakim ki ga je potegnila ven je prišel tudi spomin iz preteklosti. Pograbila je 3 izmed 16 in in si ga obesila za vrat ter zdivjala skozi velikanska vhodna vrata ter čez ramo zavpila: ''Hayden, ven grem…'' se je slišalo v hišo. Hayden je nemo zrl za mano, ki sem lahlo tekla po posušeni travi. Ustavila sem se pri drevesu ki je kar naenkrat postal poln listja ko sem se mu približala. Prestrašeno a ob enem presenečeno sem skočila nekaj korakov nazaj. Gledala sem v drevesno krošnjo. V okolici moje hoje je začela rasti prelepa zelena trava in pisane cvetlice. Zrla sem po zeleni poti ki se je vila za mano. Do zdaj sem mislila da imam opravka z morilci moje celotne družine, in da imajo namen to narediti tudi meni a očitno sem se motila. Nagnila sem glavo in odprla zaslonko fotoaparata. Pogledala sem skozi povečevalo in na zaslonki je nekaj pisalo. Nisem morala razbrati napisa saj je bil napisan tako na majhno. ''Bla bla bla bla bla bla…'' sem ponavljala ko sem iskala vsaj eno besedo ki bi jo lahko razbrala. ''Treh ras…'' sta bili besedi na koncu ki sem jih s veliko težavo prebrala in obrnila fotoaparat proti meni. Od tu nisem videla ničesar. ''Treh ras.. Sem mešanica črnke, kitajke in belke?!'' sem vprašala sama sebe in se bedasto zasmejala. Čisto sem pozabila na zeleno pot ki se je še vedno vila za mojimi koraki. ''To pa je čarovnija…'' se je premikala sem in tja in trava je rastla ter rastla. ''Čarovnija…,'' je zgorženo dvignila glavo. ''Čarovnica!'' sem zakričala. ''Ne..'' se je hotela prepričati v nasprotno in glavo privzdignila. Začela sem pregledovati slike in v trenutku ko sem uzrla slike staršev in naju z bratom so mi v oči prodrle solze. Pustila sem jih teči po licih. Po navadi tega nisem dovolila. Svojih solz nisem hotela kazati drugim. Nisem se hotela zlomiti pred drugimi. Imela sem se za močno in tako sem se tudi obnašala.